Mario Vidonja

Mario Vidonja je facilitator, katerega delo se upira enostavnim kategorizacijam – njegovo področje namreč presega ustaljene okvire coachinga, terapije ali organizacijskega svetovanja. Z izobrazbo, ki sega od humanistike do praktičnih veščin vodenja procesov, je Mario svojo pot gradil na stičišču med filozofijo, umetnostjo in psihologijo. pomemben del njegove formacije so bila srečanja z mentorji s področja dialoških pristopov, pa tudi izkušnje v medkulturnem okolju, kjer se je učil, kako skupine voditi brez vsiljevanja smeri. Njegova formalna izobrazba je le ogrodje – pravi univerzi sta bili zanj teren in raznolikost ljudi, s katerimi je delal.

Njegova filozofija temelji na prepričanju, da največje spremembe ne nastanejo iz načrtov, temveč iz prisotnosti in aktivnega poslušanja. Mario ne vidi facilitatorja kot nekoga, ki ima odgovore, temveč kot nekoga, ki soustvarja pogoje, da odgovori vzniknejo iz skupine same. V njegovem pristopu je opazna globoka spoštljivost do vsakega posameznika – ne glede na hierarhijo, funkcijo ali ozadje. Ta drža ni zgolj metoda, ampak način bivanja, ki ga udeleženci pogosto opišejo kot redko in dragoceno izkušnjo.

Specializiral se je za delo z mejnimi situacijami – bodisi v ekipah, ki so v krizi, bodisi v procesih, ki zahtevajo preboj skozi ustaljene vzorce mišljenja. Njegove edinstvene metode vključujejo uporabo prostora, tišine in simbolnega jezika, s katerimi skupinam omogoči dostop do tistega, kar je sicer težko ubesedljivo. Pogosto uvaja elemente improvizacije in telesnega zavedanja, saj verjame, da telo hrani modrost, ki je um ne more vedno doseči. Tehnike, ki jih uporablja, so nastajale postopoma, skozi leta preizkušanja in lastne ranljivosti, zato so pristne in daleč od pavšalnih receptov.

Kar Marija Vidonjo dela posebnega, je njegova zmožnost, da v skupini zgradi varen in hkrati izzivalen prostor. Udeležencem ne ponuja udobja, temveč avtentičnost – kar pogosto pomeni, da se v procesu soočijo tudi s tistim, česar bi se sicer raje izognili. A prav na tem mestu nastopi preobrazba. Mario namreč verjame, da je v vsaki napetosti skrit potencial za rast. S svojo mirno, a odločno prisotnostjo udeležencem pomaga, da te napetosti ne zaznavajo kot ovire, ampak kot vrata v nova razumevanja.

Na koncu srečanja z Mariom udeleženci pogosto odidejo z občutkom, da so bili slišani v svoji celoti – ne le kot poklicne vloge, ampak kot ljudje. To je tisto, kar njegovo delo uvršča v kategorijo »ostalo«: ne sodi v noben priročnik, a govori naravnost k bistvu človeškega povezovanja. Njegova zapuščina so skupine, ki so se po srečanju z njim sposobne same voditi, saj jim je pomagal najti notranji kompas.